Ob branju pripovedke Mojca Pokrajculja, smo se že dobro spoznali z Mojco, ki je bila gospodinja. Tudi mi smo se naučili veliko gospodinjskih opravil, ki jih velikokrat izvajamo tudi v naši igralnici in s tem poskrbimo, da je urejena in čista.
Kmalu sta nas obiskala tudi lisica in volk. Ker je bila v zgodbi lisica šivilja, smo spoznali ta poklic in povabili v igralnico šiviljo Mio Habjan. S seboj je prinesla pravi šivalni stroj, s katerim je naši Mojci Pokrajculji zašila predpasnik, ter ji naredila blazino in odejo. Vsi smo bili navdušeni nad njenim delom in zašitimi izdelki.
Volka smo oponašali z glasovi in z gibanjem preko gibalnega poligona. Poligon smo premagovali brez copatk, saj smo v pesmi Volk obuje nove čevlje izvedeli, da volk ne potrebuje obutve – »To ni zame. Sem pač volk in ne gospod.«
Volka in lisico smo tudi spoznali preko posnetkov in fotografij v knjigah, nato pa ju še izdelali iz papirja. Mogoče pa oba srečamo v njunem naravnem okolju – v gozdu, kamor se zelo radi zatečemo.
Otroci so celotno pripovedko že dobro osvojili in se jo naučili preko slikopisa, ki nam bogati igralnico. Vzgojiteljici sva, z ročnimi lutkami, tudi zaigrali predstavo Mojca Pokrajculja, katero so si otroci z veseljem pogledali in se preko nje veliko naučili. Predvsem to, da je zelo lepo, če smo eden do drugega prijazni in si pomagamo med seboj.
Komaj čakamo, da se iz zimskega spanja prebudi še medved in spoznamo tudi njega. Po poklicu je bil čevljar, tako da se nam ni treba bati, da ne bi v pomlad skočili z novimi, lepimi čevlji.
Lep pozdrav od Veveric
