KEKČEVA PESEM
Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Takole je donelo v četrtek, 25. 05. in četrtek, 01. 06., ko smo otroci in vzgojiteljice iz skupin Čebelice,
Petelinčki, Srnice, Ptički in Žabice obiskali Kekčevo deželo. Po skoraj celoletnem čakanju nas je
pričakalo sončno in toplo vreme. S pričakovanjem v očeh in kančkom strahu smo se podali proti
dogodivščinam. Prva je bila vožnja z Bedanc busom, kjer smo prisluhnili navodilom vodiča Aleša. Nato
smo se na pot odpravili peš. Prispeli smo do Bedančeve koče in tam našli v kletki zaprto Mojco in
spečega Bedanca. Še dobro, da je na ves glas smrčal in smo Mojco lahko rešili. Mojca nas je popeljala
do Brincljeve hiše, kjer nam je pot prekrižal Bedanec. Z glasnim skovikanjem smo ga pregnali na Špik
in vedeli smo, da ga tri dni ne bo iz gore. Brincelj nas je nato povabil v svojo kočo. Vanjo smo se
povzpeli po dvižnem mostu in jo zapustili po toboganu. Pot smo nadaljevali skozi skrivni rov, po
katerem smo prišli do Kekčeve koče. V koči nam je zaupal skrivnost, ki je ne smemo prav nikomur
izdati. Čisto na koncu pa smo pri Pehti pojedli kruh za korajžo in pili čaj iz zdravilnih rožic. Preživeli
smo čudovit dan, ki nam bo še dolgo ostal v spominu.
